Sodba I Ips 282/99

Jedro

Sklepu v izpodbijani pravnomočni sodbi, da gre glede na vsebino strokovnega mnenja in količino marihuane (970,7 g) za mamilo, ni mogoče odrekati razumne presoje: sodišče je namreč v sodbi na podlagi strokovnega mnenja CTKP ugotovilo, da je zasežena snov, ki je bila predmet prodaje, konoplja, višje sodišče pa je tudi izrečno zapisalo, da poznamo samo eno vrsto konoplje, to je konopljo z latinskim imenom Cannabis Sativa L., ki pa nedvomno vsebuje psihoaktivne komponente THC, ki je proglašena za mamilo, ter poudarilo, da je šlo za sorazmerno veliko količino rastlinskih vršičkov konoplje, ki vsebujejo prepovedane substance.

Strokovnega mnenja Centra za kriminalističnotehnične preiskave ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem, treba pa ga je presojati kot vsak drug dokaz.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni Z.K. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 17.03.1998 obsojenega Z.K. spoznalo za krivega, da je z Z.M. in D.J. storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196.

člena KZ. Obsojenemu Z.K. je na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 04.02.1997 od 16.00. ure do 05.02.1997 do 11.00. ure. Po 4. odstavku 196. člena KZ je obsojencem odvzelo 970,7 g marihuane. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi zagovornikov obsojenih Z.K. in Z.M.

zavrnilo kot neutemeljeni in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugodilo pa je pritožbi okrožnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo glede obsojenega D.J. razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obsojeni D.J. je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 17.01.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 09.09.1999, ki ni predmet izpodbijanja s to zahtevo, spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ in mu je na podlagi te zakonske določbe, z uporabo omilitvenih določil po 2.

točki 42. člena in 2. točki 43. člena KZ obsojen na kazen petih mesecev zapora.

Zoper uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega Z.K. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je izpodbijana pravnomočna odločba nepravilna in nezakonita. Poudarja, da je bil nepravilno uporabljen kazenski zakon, saj ni bil ugotovljen bistveni element kaznivega dejanja, ali je zaseženo konopljo sploh mogoče šteti za mamilo. Po mnenju vložnika so bili posebni ukrepi izvedeni nezakonito, sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se nezakonito opira tudi na mnenje Centra za kriminalističnotehnične preiskave MNZ (CTKP), zato pa da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega Z.K., pa tudi obsojenega Z.M., oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je v obravnavani zadevi šlo za 970 g marihuane, za katero je bilo ugotovljeno, da vsebuje prepovedane substance. Ker gre za večjo količino mamila, je količnik kanabinoidnih snovi irelevanten pri oceni, ali gre za mamilo, pa tudi odločba o seznamu mamil ne predpisuje, da bi moral biti ugotovljen količnik THC. Poudarja, da so bili ukrepi po 150. členu ZKP-94 izvedeni zakonito in ni bilo ugotovljeno, da bi se to zgodilo še pred izdajo odredbe. Strokovno mnenje CTKP ni bilo upoštevano kot izvedensko mnenje in zato ni podana kršitev, na katero opozarja vložnik zahteve. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva zagovornika obsojenega Z.K. je po vsebinski plati enaka pritožbi tega vložnika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zgolj dejstvo, da sta uporabljeno izredno in redno pravno sredstvo vsebinsko enaka, o utemeljenosti izrednega pravnega sredstva ne pove ničesar. Upravičenec do tega izrednega pravnega sredstva lahko zahtevo vloži tudi iz enakih razlogov, kot jih je že uveljavljal v pritožbi, če odločitev drugostopenjskega sodišča zavrača in sodi, da je ta nezakonita. Vendar pa se lahko Vrhovno sodišče, če sprejema razloge, s katerimi je svojo odločitev utemeljilo drugostopenjsko sodišče, v takem primeru na te sklicuje, ne da bi jih še enkrat ponavljalo.

Pravilnost sodbe, ki jo zahteva tudi izpodbija, se vselej nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati, pač pa zgolj z vložitvijo zahteve za obnovo kazenskega postopka. Vložnikove navedbe v zahtevi, s katerimi zatrjuje nepravilnost napadene pravnomočne sodbe, zato niso upoštevne.

Zagovornik obsojenega Z.K., ki vseh izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena ZKP ne našteva, navaja, da to kaznivo dejanje stori samo oseba, ki neupravičeno proizvaja, predeluje ali ponuja na prodaj substance ali preparate, ki so razglašeni za mamilo, da pa sodišči prve in druge stopnje tega bistvenega elementa kaznivega dejanja sploh nista ugotavljali.

Sklicuje se tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 07.10.1998, opr. št. I Kp 540/98, ki je v primerljivo podobnem primeru navedlo, da posušeni in neekstrahirani cvetovi in listi rastline Cannabis Sativa L. učinkujejo kot mamilo le, če je razmerje kanabinoidnih komponent - količnik (% tetrahidrokanabinola - THC + % kanabinola - CBN) / kanabidiol - CBD večji od 1, tedaj v primerih, ko je predmet dajanja v promet rastlina, pri katerih navedeni količnik ni večji od 1, je kaznivo dejanje podano le, če bo šlo za takšno količino konoplje, da je iz nje možno pripraviti ekstrakt z dovolj visoko vrednostjo THC. Poudarja tudi, da v spisu ni nobenega dokaza, da so obsojeni prodali tajnemu policijskemu sodelavcu indijsko konopljo z imenom Cannabis Sativa L., ki je glede na točko 69 Odločbe o seznamu mamil razglašena za mamilo. Sodišče pa bi na podlagi izvedenskega mnenja moralo nadalje ugotavljati, ali gre dejansko za rastlino konopljo Cannabis Sativa L. in ali je navedeno razmerje kanabinoidnih komponent - količnik večji od 1. V konkretnem primeru pa sodišči tega nista storili in zato po mnenju vložnika obstaja utemeljen dvom, da gre za mamilo po obtožbi. Zato bi po mnenju vložnika moralo sodišče v dvomu zaključiti v korist obsojenih in šteti, da ne gre za mamilo.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi strokovnega mnenja CTKP (list. št. 73 in 74) ugotovilo, da je zasežena snov, ki je bila predmet prodaje, konoplja. Višje sodišče pa je tudi izrečno zapisalo, da poznamo samo eno vrsto konoplje, to je konopljo z latinskim imenom Cannabis Sativa L., ki pa nedvomno vsebuje psihoaktivne komponente THC, ki je proglašena za mamilo. Poudarilo je tudi, da je šlo za sorazmerno veliko količino rastlinskih vršičkov konoplje, ki vsebujejo prepovedane substance. Zato sklepu v izpodbijani pravnomočni sodbi, da glede na vsebino strokovnega mnenja in količino marihuane (970,7 g) gre za mamilo, ni mogoče odrekati razumne presoje. Tudi s trditvijo, da bi sodišče moralo z odreditvijo izvedenstva ugotavljati, ali je šlo za takšno količino konoplje, da je iz nje možno pripraviti ekstrakt z dovolj visoko vrednostjo THC, zahteva uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik zatrjuje, da je sodišče prekršilo kazenski zakon, očitno v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje, po 1. točki 372. člena ZKP. Pri tem zahteva jemlje kot izhodišče lastno oceno, da bi bilo v dvomu treba šteti, da ne gre za mamilo, v posledici česar pa zakonski znak kaznivega dejanja ne bi bil podan. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Zato tudi s temi navedbami zagovornik obsojenega Z.K. ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, marveč izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vložnik v zahtevi poudarja, da Višje sodišče v Ljubljani v izpodbijani pravnomočni sodbi ni navedlo ničesar o trditvah pritožbe, da se sodba ne bi smela opirati na strokovno mnenje CTKP, ki da je nedovoljen dokaz, ter da je zato podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta navedba v zahtevi ne drži, saj je pritožbeno sodišče, resda zelo lapidarno, v 2. odstavku na 3. strani sodbe zavzelo določno stališče, da strokovno mnenje ni prepovedan dokaz v smislu (2. odstavka) 18. člena ZKP.

Kolikor pa vložnik navaja, da se sodišče na navedeno strokovno mnenje ne bi smelo opreti in da je zato, ker je to storilo, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, mu tudi ni mogoče pritrditi. Strokovnega mnenja, ki ga je treba presojati kot vsak drug dokaz, ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem. Postopek analize ugotavljanja, ali je določena snov mamilo ali ne, je tehnično razmeroma preprost, rutinski in tudi rezultati so praviloma nedvoumni. Načelo pravičnega postopka narekuje, da je treba obdolženca (pravočasno) seznaniti z vsebino dokaza in mu tako omogočiti, da ga izpodbija; tudi tako, da predlaga izvedbo drugega dokaza. V konkretni zadevi je obsojenec to tudi storil, ko je predlagal odreditev izvedenstva, ki naj se zaupa Zavodu za preizkušanje zdravil Ljubljana oziroma izvedenca toksikološke stroke, zaradi ugotavljanja, ali je zasežena snov sploh mamilo. Sodišče v skladu z merili, ki veljajo pri presoji, ali bo določen dokaz izvedlo ali ne, nato oceni, tako je bilo tudi v obravnavani zadevi, ali je to za razjasnitev določenega dejstva potrebno, v primeru zavrnitve pa razloge po 7. odstavku 364. člena ZKP navede v obrazložitvi sodbe. Zato navedbi v zahtevi, da je glede na funkcijo CTKP, ki jo opravlja pri pregonu kaznivih dejanj, podan tolikšen dvom v njegovo nepristranost, da to pomeni kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije - Ustave, pravice do sodnega varstva, 23. člen Ustave in pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave), tudi ni mogoče pritrditi.

Zahteva tudi nima prav, ko zatrjuje, da je v izreku navedeno, da so obsojenci prodajali Cannabis Sativo L., iz obrazložitve pa, da izhaja, da je mnenje potrdilo samo obstoj rastline konoplje, ki predstavlja zgolj eno od več vrst konoplje ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kakor je bilo pojasnjeno, je sodišče druge stopnje navedlo, da poznamo samo eno vrsto konoplje, torej konopljo, ki se imenuje z latinskim imenom Cannabis Sativa L. Glede na tako ugotovitev v napadeni pravnomočni sodbi zatrjevano nasprotje ni podano, s tem pa tudi ne uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Zahteva ponavlja svoje trditve iz rednega postopka, da so organi za notranje zadeve zoper obsojenega Z.K. izvajali posebne ukrepe več mesecev pred odredbo preiskovalnega sodnika z dne 23.01.1997, s katero je zoper tega obsojenca dovolil uporabo posebnih ukrepov po 2. in 3. točki 150. člena ZKP-94. Sklicuje se tudi na določbo 1.

odstavka 155. člena ZKP-94, ki je predpisovala, da se v primeru, če so bili ukrepi po 150. členu navedenega zakona izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila. V skladu s tako ugotovitvijo po vložnikovem mnenju sodišče ne bi smelo opreti sodbe niti na zapisnik o ogledu, poročila policijskih sodelavcev niti na ostale materialne dokaze, pridobljene na nezakonit način, saj da uporaba le-teh pomeni kršitev določb 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi to kršitev vložnik zatrjuje na podlagi lastne presoje procesno relevantnih dejstev, ki jih ocenjuje drugače, kot je to storilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zatrjuje namreč, da celotno ravnanje zakoncev S. in Z.P. kaže, da sta bila tajna policijska sodelavca, ker da potrjujejo tudi zbrani podatki o njunih dohodkih, ki kažejo, da sta morala imeti še nek dodatni vir dohodkov, vendar ga na sodišču zaslišana nista hotela izdati. Prav tako zahteva ne sprejema ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bila oseba po imenu M. policijski informator, marveč na podlagi razčlenjevanja dogajanja zatrjuje, da je bil ta tajni policijski sodelavec. Po mnenju vložnika policija ni razkrila tožilstvu in sodišču vseh vpletenih oseb, saj da ima očitno utemeljen razlog, ker ščiti zakonca P. in M., ki da so organizatorji kriminalne verige nakupa konoplje. Opozorilo tajnima sodelavcema M. in B., da ne smeta izzivati kriminalne dejavnosti je po oceni vložnika brezpredmetno, saj tega ta dva nista mogla storiti, ker da podatki dokazujejo utemeljen sum, da sta takšno dejavnost že nekaj mesecev pred tem izzvala P. in neugotovljena oseba, ki se v postopku omenja pod imenom M. Vložnik tudi poudarja, da je bila policijskima sodelavcema pokazana fotografija Z.K., ki da je bila pridobljena verjetno s tajnim snemanjem, pa o tem ni nobenega poročila. Sodišči prve in druge stopnje sta v napadeni pravnomočni sodbi navedli razloge o tem, zakaj sklepata, da organi za notranje zadeve pred odredbo niso izvajali posebnih ukrepov in zakaj ocenjujeta, da kriminalna dejavnost obsojencev ni bila izzvana. Zahteva svoje trditve opira na drugačno oceno teh procesno relevantnih dejstev, zato tudi v tem obsegu po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Vložnik tudi navaja, da v kazenskem postopku ne more biti dokaz poročilo tajnega policijskega sodelavca, temveč ga mora sodišče zaslišati, da lahko opre sodbo nanj ter da kršitev tega pravila pomeni kršitev načela neposredne izvedbe dokazov na obravnavi.

V zapisniku o glavni obravnavi je zabeleženo, da je bila po "sporazumu" z vsemi strankami prebrana celotna dokumentacija v spisu in da je sodišče vpogledalo v izpiske iz kazenske evidence za obsojence. Da bi sodišče na glavni obravnavi ne prebralo poročil o kontaktih s tajnim (policijskim) sodelavcem kot posrednih dokazov, vložnik niti ne zatrjuje. Prav tako ne navaja, da bi med postopkom predlagal zaslišanje katerega od tajnih policijskih sodelavcev in na ta način ugotavljanje konkretnih odločilnih dejstev, tako da navedb v zahtevi tudi ni mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP. Zato tudi ta kršitev določb kazenskega postopka, ki jo vložnik pobliže sploh ne opredeli, ni podana.

Pritrditi je treba vložniku, da mora sodišče, da bi lahko presodilo zakonitost delovanja organov za notranje zadeve, prejeti poročila in vse posnetke, sporočila in predmete, ki so pridobljeni z uporabo ukrepov, organi za notranje zadeve pa morajo v poročilu čim bolj natančno in jasno opisati potek izvajanja ukrepov. Vložnik v zahtevi zatrjuje, da organi za notranje zadeve niso podali niti podrobnega niti jasnega poročila, da prihajajo s seboj in kronologijo dogodka v nasprotje, poleg tega pa, da niso izročili posnetkov oz. fotografij obsojencev, čeprav so z njimi razpolagali. Katera nasprotja naj bi bila podana v poročilih organov za notranje zadeve, vložnik ne pove in je očitno, da izraža nestrinjanje z njihovo vsebino in s tem izpodbija v pravnomočno sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kar pa zadeva interpretacijo pričevanja J.Š., je treba ugotoviti, da je ta povedal, da slikovnega snemanja obsojencev niso izvajali in da bi v nasprotnem dokumentacijo predložili sodišču. Iz izpovedbe te priče je razvidno, da fotografije obsojenega Z.K. niso pridobili z izvajanjem ukrepov, pač pa iz lastnih evidenc oziroma od upravne enote, zato tudi ni mogoče trditi, da so organi za notranje zadeve, s tem, da je sodišču niso posredovali, kršili določbo 1. odstavka 153. člena ZKP-94. Sicer pa vložnik tudi ne pove, zakaj bi taka kršitev, če bi sploh bila podana, vplivala na zakonitost sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega Z.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid postopka je obsojeni Z.K. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. in 1. odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 212/2004
• Sodba I Ips 157/2008 in I Ips 158/2008
• Sodba I Ips 61/01